Vsak delodajalec mora narediti oceno tveganja ter sestaviti in podpisati Izjavo o varnosti. Danes bomo naprej pogledali, kaj v praksi pomeni ocena tveganja, naslednjič pa kaj je Izjava o varnosti in kakšna je njena vsebina.
Ocenjevanje tveganja pomeni, da moramo v podjetju znati prepoznati vse nevarnosti oziroma tveganja za poškodbe in zdravstvene okvare delavcev, jih ustrezno ovrednotiti ter s takšnimi in drugačnimi ukrepi zmanjšati na sprejemljivo raven. Ocena tveganja mora biti kratka, jedrnata, predvsem pa uporabna in prilagojena na dejansko stanje v podjetju. Izdelati jo je potrebno glede na tveganja, ki so prisotna na delovnem mestu, pri izdelavi pa naj poleg strokovnega delavca za varnost in zdravje pri delu sodelujejo vsaj še vodja oddelka oziroma tehnolog, delavec, ki tam opravlja delo in izvajalec medicine dela.
V oceni tveganja določimo tudi:
- roke in obseg zdravniških pregledov,
- roke za preverjanje znanja iz varnosti in zdravja pri delu,
- delovna mesta, kjer obstajajo večja tveganja za nastanek nezgod pri delu,
- delovna mesta, kjer je prepovedano delo pod vplivom določenih vrst zdravil,
- itd.
Večkrat lahko slišimo ali preberemo, da je ocena tveganja “živa stvar” in to še kako drži. “Živo stvar” predstavlja takoimenovani PLAN AKTIVNOSTI, ki je najbolj pomemben del ocene tveganja. Ta plan redno spremljajo in dopolnjujejo tisti, ki so zadolženi za izdelavo ocene tveganja. V vsakem podjetju se namreč zaradi reorganizacije dela, nove delovne opreme, dograditev na objektu, nove zakonodaje itd. pojavljajo vedno nova tveganja, ki jih je potrebno zabeležiti, ovrednotiti in tako ali drugače odpraviti. S planom aktivnosti skrbimo za redno odpravo pomanjkljivosti ter stalno izboljševanje delovnega procesa z vidika varnosti in zdravja pri delu in požarnega varstva.
Končni cilj dobre ocene tveganja mora biti 0 poškodb pri delu in 0 zdravstvenih okvar delavcev.
